petek, 9. marec 2012

Ure, dnevi, leta tečejo....




Ure, dnevi, leta tečejo....Spet en tak dan, dan za izlivanje misli....Nabralo se mi je toliko vsega....Izvedela sem eno novico, en šok, za katerega nikakor ne morem verjeti, da je res, čeprav je res....Ko izveš nekaj takega se težko sprijazniš, težko predelaš, čeprav se te dobesedno ne tiče...
Sem človek, ki ve prisluhniti, potem to premlevam in se počutim delno prizadeta, ker se dogaja toliko slabega, grdega...S partnerjem ne veva kaj je to družinska kriza, kaj je to kreg, kaj je to, če naenkrat ne čutiš več nič do ljubljene osebe....Okoli mene se godi toliko ločitev, razhodov. Kljub temu, da se imam za močno osebo vem, da če se kaj takega zgodi meni se zlomim še isto minuto.....Razhoda, ločitve ne bi preživela....To vem, v to sem 100 %...Žal....Resnično upam, si želim, da ostane vsaj tako kot je...
Ničkolikokrat sem že povedala, da odkar se nama je rodli sine ne verjamem v Boga, ....preveč noči sem premolila, prejokala, da bi še verjela vanj...Verjamem v nekaj nadnaravnega, v usodo,...ne vem, nisem še poimenovala tega stanja, zame pač obstaja nekje nekaj, brez imena, nekaj kar me vleče, drži gor, za čem stremim, da se ne zlomim, ko se mi vse drugo poruši.....

Ni komentarjev:

Objavite komentar