Dan! Niti sanja se ti ne, kako me boli, kako me srbijo prsti, da bi ti napisala vse, kar me teži. Želela bi ti izliti srce, pa bo prevelika zamera. Zato pišem pismo, ki ne bo nikoli šlo v nabiralnik.
Praviš, da si moja prijateljica, da me imaš rada, da misliš name. LAŽ!!!! Če bi bilo vse to res, bi mi namenila vsaj kak sms ob dnevih, ki so za nami. Dobro si vedela, da je bil Niko v bolnici, zelo bolan. Ob mojih objavah na FB si se obrnila vstran. Ravno od tebe sem pričakovala vsaj eno majceno besedico, ki bi mi vlila malce moči, ki so bile čist izčrpane. Ne, ti si se hladno obrnila vstran in se posvečala drugim stvarem. Razumem te, kaj drugega ti je prioriteta, ampak tudi "prijatelji" smo nekje. Tudi ob objavi izpred par dni si se gladko obrnila vstran, čeprav vem, da si prebrala, odzvali so se dobesedno tujci, ti pa ko da nisem pisala nič. Vem, sedaj boš rekla, da tudi ti objavljaš svoja doživetja pa jih ne komentiram. Ok, dobesedno nočem, to pa še ne pomeni, da mi ni mar za "stvari", ki jih počneš ti. Imaš svoje stalne spremljevalce, jaz sem PREDALEČ da bi pomagala fizično, finančno pa tudi ne zmorem. Tudi sama marsikaj potrebujem, sem tiho in nekak "zrivam" skozi.
Me prav zanima, če boš to prebrala. Bom izvedela? Boš kako namignila? Ne, trdno sem prepričana, da boš gladko prezrla mojo objavo na FB, da sem pisala na blogu.
Par dni počakam, potem dokončno odkljukam "blokiraj" in zame je to poglavje končano. Stokrat sem že preklela 5.5.2008, datum, ki si ga bom zapomnila za vse večne čase, datum, ki mi je obrnil življenje. Joj kako bi izbrisala ta dan!!!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar